Potrebujete še kaj?
“Ena izmed punc je pritegnila mojo pozornost. Postala je zbegana, odsotna, živčna….”
Filmček je del projekta »Kapljica izdolbe kamen.« (lat. pregovor) za ozaveščanje mladih o nesprejemljivosti nasilja na zmenkanju.
Projekt je sofinanciralo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.
“Nč ti nism dovolu….”
Filmček je del projekta »Kapljica izdolbe kamen.« (lat. pregovor) za ozaveščanje mladih o nesprejemljivosti nasilja na zmenkanju.
Projekt je sofinanciralo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.
“Lahko mi zaupaš….”
Filmček je del projekta »Kapljica izdolbe kamen.« (lat. pregovor) za ozaveščanje mladih o nesprejemljivosti nasilja na zmenkanju.
Projekt je sofinanciralo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.
“Kje si že eno uro? S kom sploh si?…”
Filmček je del projekta »Kapljica izdolbe kamen.« (lat. pregovor) za ozaveščanje mladih o nesprejemljivosti nasilja na zmenkanju.
Projekt je sofinanciralo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.
“Rane, ki jih pusti spolna zloraba, se ne zacelijo. Zgodba spolne zlorabe gre z nami v grob. Z izkušnjo se lahko – z ogromno truda, predelovanja, ukvarjanja s seboj, s svojimi občutji in doživljanji – naučimo živeti. Vendar nikoli več ne bomo takšni, kot smo bili, preden smo postali žrtev spolne zlorabe.”
1/4 “…Po eni strani sem bila edina punčka, …” https://www.youtube.com/watch?v=ff_9Cg2KUf4
2/4 “…moje otroštvo je bilo…” https://www.youtube.com/watch?v=0QxNhDQ4cmM
3/4 Posledice, ki so del zlorabe, so zelo močne. Še danes se soočam z njimi. Poleg fizičnega zdravja, je bilo tudi veliko psihičnih muk, od zelo močnega gnusa, nevrednosti, dvomov vase, a se je to sploh res dogajalo, tega je bilo ogromno, ogromno… https://www.youtube.com/watch?v=qVuTQLrGWt8
4/4 “…preprečimo takšne zgodbe….” https://www.youtube.com/watch?v=_r_6Ugdw4kU
Vsaka državljanka ali državljan Republike Slovenije, ki plačuje dohodnino, lahko nameni 1% svoje dohodnine slovenskim humanitarnim organizacijam. Ta donacija vam ne bo povzročila nobenega dodatnega finančnega bremena, saj gre za vsoto, ki jo država v vsakem primeru preusmeri v državni proračun. Z donacijo boste kvečjemu imeli zavedanje, da pomagate ljudem v stiski.
V kolikor želite podpreti naše delovanje, lahko del svoje dohodnine nakažete Društvu SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja. Obrazec izpolnite in podpišete, natisnete in nato oddate, osebno ali po pošti pri pristojnem finančnem uradu.
Če imate elektronski podpis, lahko oddate vlogo elektronsko preko storitev elektronskega poslovanja FURS eDavki ali preko mobilne aplikacije eDavki.
Izpolnjen obrazec lahko pošljete tudi po navadni pošti na naš naslov: Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, p. p. 2726, 1001 Ljubljana in ga bomo v vašem imenu posredovale na FURS.
Podpisan obrazec velja do preklica in ga ni potrebno oddajati vsako leto.
Iskreno se vam zahvaljujemo za vaš prispevek in vam zagotavljamo, da bodo vaše donacije porabljene premišljeno za naše programe pomoči ženskam in otrokom – žrtvam nasilja. O naših programih lahko več preberete tukaj.
Hvala, ker podpirate vrednote in delovanje Društva SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja!
Beremo, da naj bi bil moški, ki je umoril svojo partnerko včeraj nekje blizu Sevnice, precej »ljubosumen«. Ponovno se oglašamo s pojasnilom, kot že tolikokrat za vse tiste, ki na tak način opisujete intimnopartnerske umore. Ljubosumje samo po sebi ne vodi v takšna dejanja, ampak v takšna dejanja vodi nasilje, ki je bilo praviloma prisotno že dolga leta in pa posestniška drža nad partnerko. In tudi v tej tragediji naj bi bilo tako. Lahko da je znotraj tega prisotno tudi »morbidno«, torej tisto ekstremno, patološko ljubosumje (čeprav se tudi takšnim opisom raje izogibamo), ki pa praviloma nima ničesar opraviti s kakršnimikoli strahovi pred izgubo ljubljene osebe, saj o ljubezni v takšnih zgodbah sploh ne moremo govoriti. Romantične in zgrešene predstave o »kriminalni ljubezni«, »umorov iz strasti« in podobno v realnosti ne obstajajo, ampak obstajajo femicidi, ki so posledica intimnopartnerskega nasilja, ki se žal premnogokrat zaključijo tudi tragično.
Uporaba izrazov, ki naš fokus odmikajo od te realnosti, od realnosti nasilja, pa odmikajo fokus od realnega problema in minimalizirajo resnost tovrstnih zločinov.
V Sloveniji v povprečju beležimo nekje med 5 do 7 femicidov letno, ki so posledica intimnopartnerskega nasilja ali nasilja v družini. Tako smo npr. v letu 2019 zabeležili 4 takšne primere, v letu 2020 smo jih zabeležili 7, v letu 2021 pa 8. Kaj nam to pove? Mnenja smo, da takšne številke govorijo o nečem zelo konkretnem. In sicer, da kljub pomembnim premikom in doseženim mejnikom na področju obravnave nasilja v družini in nasilja nad ženskami, še vedno na področju preventive nekaj delamo precej narobe. Predstavljena statistika je namreč vse prej kot spodbudna. Lahko bi rekli zelo zaskrbljujoča, saj nam kaže, da so številke ali konstantne ali se v določenih letih povečajo, upadajo pa ne.
Iz informacij, ki jih lahko beremo v medijih, je mogoče razbrati, da naj bi pristojne institucije (policija in CSD) pri družini večkrat intervenirali zaradi nasilja. Težko v konkretnem primeru komentiramo intervencije, saj na voljo še ni dovolj podatkov, da bi lahko z zanesljivostjo podali oceno, kako so pristojne institucije ukrepale in ali je bilo v postopkih in ob intervencijah izpeljano vse potrebno in na ustrezen način.
Zato, da bi lahko targetirali, kaj konkretno se je dogajalo v dani situaciji in v danem primeru, kaj vse je šlo narobe, da se je nasilje prelevilo v svojo najhujšo obliko, v stanje nepovratka, bi morali vsak primer posebej temeljito proučiti. Iz raziskave, ki je pod drobnogled vzela več kot 50 takšnih primerov, ki so se v Sloveniji zgodili od leta 2000 do leta 2020, pa se pokažejo naslednji pomembni elementi. Prvič to, da se večina, skoraj 2/3 teh primerov zgodi tam, kjer povzročitelj ni bil prijavljen policiji in žrtev ni iskala strokovne pomoči. To pomeni, da moramo še veliko delati na ozaveščanju o pomenu prijave nasilja in opolnomočenju žrtev nasilja, da si bodo upale spregovoriti in prijaviti nasilje.
V 1/3 primerov, kar je relativno veliko, pa beležimo dogodke, kot je primer iz Sevnice, kjer so prijave bile podane in so strokovne službe intervenirale. In zakaj se je kljub temu zgodi najhuje – to je naše ključno vprašanje? Analiza primerov je pokazala, da je pri tem ključno troje. Nemalokrat se izkaže, da je na institucijah še vedno pogosto prisotno podcenjevanje tveganja za najhujše nasilje in tako le-te ne ukrepajo dovolj odločno zoper povzročitelja nasilja. Po prijavi žrtev nemalokrat ostane s povzročiteljem nasilja na istem domu, če temu ni bila izrečena prepoved približevanja ali pripor, in težko je pričakovati, da si bo žrtev upala še kakšen konkretnejši korak v smeri prekinitve nasilnega odnosa. Sočasno pa opažamo, da žrtve ob prijavi nasilja pogosto nimajo zadostne podpore v svojem najožjem družinskem in socialnem krogu. Da je toleranca do nasilja še vedno precej visoka, in da po prijavi velikokrat ostanejo same, kar jim odvzame moč za nadaljnje korake. Zavedati se namreč moramo, da vsaka prijava za žrtev praviloma pomeni stres in negotovost, poveča občutke strahu in nemoči, saj se žrtve praviloma bojijo formalnih postopkov in v teh procesih potrebujejo veliko tako socialne, čustvene kot tudi finančne podpore. Veliko žrtev nasilja tudi ne ve, da bi se lahko za takšno pomoč zatekle na nevladne organizacije, saj so o tem premalo poučene. Zato je podpora domačega okolja ob tem lahko ključna. Kot pomemben element pa opažamo tudi še vedno precej pomanjkljivo delo s povzročitelji nasilja, saj se praviloma z njimi na sistematičen in strokoven način le redko kdo ukvarja. Izjemno pomembne aktivnosti na tem področju izvaja Društvo za nenasilno komunikacijo, a to še zdaleč ni dovolj. Delo s povzročitelji nasilja takoj po intervencijah, njihova strokovna obravnava skozi, katero bi poskušali prepoznati njihove vzgibe in maščevalno naravnanost do partnerke, prepoznavanje česa so lahko sposobni, reden in bolj sistematičen nadzor ob izrečenih prepovedih približevanja in hujših izbruhih nasilja, vse to je tisto, kar bi moralo biti del preventive, pa praviloma še vedno ni.
Kaj se dogaja v njihovih glavah, je izjemno težko reči in je to verjetno tudi nemogoče ugotoviti, a dejstvo je, da so študije pokazale, da gre z moške, ki gojijo visoko stopnjo tolerance do nasilja, so praviloma nezadovoljni sami seboj in svojim družbenim položajem, svoj nivo frustracij pa kanalizirajo preko uporabe nasilja nad šibkejšimi od sebe, in to praviloma izključno znotraj domačega okolja, najpogosteje nad partnerko. Gojijo tudi močna konzervativna in patriarhalna prepričanja in partnerko razumejo kot lastnino, s katero lahko počnejo kar želijo in zahtevajo njeno popolno podreditev. Pridružujejo si tudi pravico do ultimativnega discipliniranja in zdi se, da takšna dejanja razumejo kot nekaj, kar se je »pač« moralo zgoditi, nekaj, do česar so bili primorani, kar sovpada z njihovimi vrednostnimi orientacijami in prepričanji. Sami za okolico in širšo družbo tudi praviloma niso nevarni. In od tod tudi ta gesta, da se velika večina teh morilcev po izvršenem kaznivem dejanju samostojno preda organom pregona. Zelo značilno je, da se bodisi sami odpravijo na policijo ali pa policijo (ali koga drugega) pokličejo in dejanje priznajo.
Ob koncu naj še enkrat poudarimo, da gre za dejanja, ki jih vodi nasilje in posestniška drža nad partnerko, ki je bilo praviloma prisotno že dolga leta. In tudi v tem primeru je bilo tako. Velikokrat takšni povzročitelji svoje dejanje tudi napovedo, s predhodnimi grožnjami. Prepričane smo, da bi, z ustreznim preventivnim delom, veliko večino takšnih dogodkov lahko tudi preprečili. Zato lahko rečemo, da ob vsakem takem dogodku vsakokrat na novo na izpitu pademo čisto vsi, družba kot celota, ki je nekaj vedela, a se je raje obrnila stran, dokler ni bilo prepozno.
V primerih nasilja v družini je država tista, ki mora poseči v prekinitev nasilja, posebej, če se ugotovi, da žrtev tega ne zmore, ne želi ali ne prepozna lastne visoke ogroženosti. Pomembno je, da ogroženost prepoznamo mi, ki nismo v krogu nasilja in še posebej pozorni moramo biti takrat, ko je žrtev pasivna in ne zmore korakov iz nasilja, saj je nasilje postalo normalni del vsakdana in ne vidi izhoda. V primerih, ko so udeleženi otroci, je potreba po zaščiti še toliko večja. Umik povzročitelja, zaščita in podpora žrtvam, kontinuirana podpora, da zdržijo v prekinitvi odnosa. Ne sprašujmo se, česa žrtev ni naredila, vprašajmo se, kaj bi lahko še naredili, da bi jo bolje zaščitili!
Dr. Jasna Podreka za Društvo SOS telefon
Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja je nevladna, neprofitna, humanitarna organizacija, ki osebam, predvsem ženskam in otrokom, ki doživljajo nasilje v družini ali intimnopartnerskih odnosih, ponuja podporo na poti iz nasilja. Delovanje Društva zajema SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja 080 11 55, svetovanje po chatu in elektronski pošti na sostelefon@drustvo-sos.si, dve zatočišči, kamor se ženske in otroci – žrtve nasilja lahko umaknejo pred nasiljem, program individualne psihosocialne in psihološke pomoči za ženske in otroke – žrtve nasilja in spolnih zlorab ter online podporne skupine.
Vsi programi so verificirani, evalvirani in v skladu s strokovnimi standardi. Financirani smo s strani MDDSZ, Mestne Občine Ljubljana, Fundacije FIHO, Mestne občine Celje. Sredstva pridobivamo tudi z donacijami..
V letu 2021 smo v programu SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja, opravili 3462 svetovanj. Razširili smo program in poskrbeli, da smo dostopni in dosegljivi našim uporabnicam in uporabnikom 24 ur na dan, vse dni v letu v različnih jezikih in skozi različne kanale za komunikacijo.
V Zatočiščih smo nudili pomoč in varno namestitev 109 uporabnicam in uporabnikom.
V programu Psihosocialna in psihološka pomoč je bilo vključenih 122 uporabnic in uporabnikov.
Skupaj smo v okviru naših programov dosegli 3693 uporabnic in uporabnikov.
Tako kot vsako leto smo Izvedli velike akcije ozaveščanja »Kratice« in »Koraki«. Izvedli smo dve okrogli mizi in ozaveščali strokovno javnost, sodelovali na predstavitvah, posvetih, izobraževanjih strokovnjakov in izvedli številne delavnice. V okviru našega poslanstva smo sodelovali tudi pri pripravi zakonodaje in doseganje evropskih standardov v zvezi z obravnavo kaznivega dejanja posilstva.
Leto 2021 je bilo zelo zahtevno leto, tako zaradi epidemioloških razmer kot tudi zaradi sprejetih ukrepov in posledic, ki so jih imeli na povečanje nasilnih vedenj v družinskem krogu. Ves čas smo delali, spremljali razmere in se prilagajali potrebam uporabnic in uporabnikov.
Vse delo je opravila majhna ekipa, 18 zaposlenih in 52 prostovoljk z veliko entuziazma od katerih 2/3 izpolnjujejo pogoj 69. čl. Zakona o socialnem varstvu, za zaposlitev strokovnih delavcev na področju socialnega varstva.
Poslušamo, ne obsojamo, pomagamo – SOS za žrtve nasilja v družini 24 ur na dan
Namen
Z bolj dostopnimi in dosegljivimi programi za ženske in otroke, žrtve nasilja, predvsem najbolj ranljivih skupin žensk in otrok, ter informiranjem in osveščanjem strokovne in širše javnosti, bomo prispevali k zmanjšanju pojavnosti nasilja v družini in nasilja zaradi spola kot eno izmed najpogostejših kršitev človekovih pravic in oblike diskriminacije na podlagi spola, s čimer bomo prispevali k udejanjanju enakih možnosti žensk in moških, njihovi večji socialni vključenosti in preprečevali zdrsa v revščino.
Cilji
Izpostavljene aktivnosti
Ključne spremembe, ki jih želimo doseči z realizacijo ciljev in načrtovanih aktivnosti:
Projekt sofinancira Evropska unija iz sredstev Evropskega socialnega sklada. Projekt se izvaja v okviru OP EKP 2014–2020, 9. prednostne osi: »Socialna vključenost in zmanjševanje tveganja revščine«, 9.1 prednostne naložbe: »Aktivno vključevanje, vključno s spodbujanjem enakih možnosti in dejavnega sodelovanja ter izboljšanje zaposljivosti«, 9.1.3 specifičnega cilja: »Preprečevanje zdrsa v revščino oziroma socialno izključenost in zmanjševanje neenakosti v zdravju«.
Informacije o tem, kam se lahko obrnete po pomoč, najdete tudi v poslovalnicah Lekarna Ljubljana.
Ste jih opazili?
Slikajte jih in delite na svojih storijih s heštegom #ustavimonasilje.
Naj informacije vidijo vse vaše sledilke in sledilci! Nikoli ne vemo, komu s tem pomagamo!
Več o podpori Društva SOS telefon najtete tukaj: http://drustvo-sos.si/sos-in-mediji/tehnologija-v-podporo-zrtvam-nasilja/
in tukaj: https://drustvo-sos.si/oblike-pomoci/
»Želim si, da bi globalno stopili skupaj in se zavedali moči spolne zlorabe otrok. Moči, ki jo storilec zlorabi proti žrtvi in moči žrtve, da dejanja preživi in o njih spregovori. Izredno mučno je bilo zame ponavljajoče pričanje o tem, kaj se mi je dogajalo. Počutila sem se izrabljeno in izigrano s strani tistih, ki so vodili postopke. Niso se zavedali, da dejanje spolne zlorabe ni enako “prometni nesreči in okrevanju po njej.” Spolna zloraba so dejanja, ki zaznamujejo človeško bitje od znotraj navzven. Zaznamujejo tako, da živi v nas celo življenje.
Rane, ki jih pusti spolna zloraba, se ne zacelijo. Zgodba spolne zlorabe gre z nami v grob. Z izkušnjo se lahko – z ogromno truda, predelovanja, ukvarjanja s seboj, s svojimi občutji in doživljanji – naučimo živeti. Vendar nikoli več ne bomo takšni, kot smo bili, preden smo postali žrtev spolne zlorabe. Žalostno je, da izredno malo zgodb o spolni zlorabi pride tako daleč, kot je prišla moja. Preveč se vse vrti okoli dokazovanja in pričevanja. Spolna zloraba pa je vsebina, h kateri bi morali pristopati drugače. Ker pri tovrstnih dejanjih ni prav veliko prič. Spolna zloraba se ne dogaja na očeh opazovalk in opazovalcev. Žrtve so izredno poškodovane, šibke, polne gnusa, bede, negotovosti, dvomov, občutkov krivde, strahu, kar vpliva na same vsebine in izražanje osebe, ki je bila žrtev katere koli zlorabe. Oseba z izkušnjo spolne zlorabe najprej rabi celjenje, varno bazo, prostor in predvsem ČAS. Čas, da da prostor sebi in se zaceli do te mere, da lahko o tej vsebini sploh spregovori.
Morda bo slišati brutalno, a je tako zelo resnično: ČE SI PREŽIVEL/A SPOLNO ZLORABO, IMAŠ MOČ. VERJAMEM VATE, DA IMAŠ TOLIKO MOČI, DA LAHKO SPOLNO ZLORABO TUDI PRIJAVIŠ. S tem te malo izzivam, vendar, če molčiš, ti je težko, bolečina je močna. Tako kot je moja in bolečina vseh tistih, ki si ne upajo spregovoriti…. Vendar, PREŽIVEL/A SI KATASTROFALNA DEJANJA, torej zmoreš povedati resnico, ki bo pomagala TEBI in zagotovo TUDI ČLOVEŠTVU. Na tak način rušimo tabuje, ki so več kot le škodljivi. Tabuje, ki povečujejo rane, te pa povzročajo nove žrtve. Ogromno je še vsebine, o kateri bi lahko razpredala. Tukaj je samo bistvo sporočila, ki je prišlo IZ SRCA. V upanju po močni spremembi in podpori.«
Ker je dostikrat težko zbrati dovolj moči da spregovorite, prijavite, se zaupate, lahko pokličete Društvo SOS – za podporo in pomoč.
Izkušnjo preživele lahko od jutri spremljate na:
FB: @drustvo.sostelefon
YOU TUBE: Društvo SOS telefon
»Kapljica izdolbe kamen.« (lat. pregovor) – Projekt za ozaveščanje mladih o nesprejemljivosti nasilja na zmenkanju je projekt, ki izhaja iz dejstva, da po evropskih podatkih nasilje nad ženskami doživi več kot 250 milijonov deklet in žensk. Nasilje nad dekleti in ženskami je družbeni problem in ga moramo tako tudi naslavljati. Je kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin žensk. Dogaja se tudi v odnosih med mladimi, na zmenkanju osnovnošolk/cev in srednješolk/cev. Na to je opozoril projekt Urada za enake možnosti iz leta 2009, z besedami, »da se morajo mladi zavedati, katere oblike vedenja so v odnosu nesprejemljive in jim je “treba reči ne”, saj lahko privedejo do nasilja.« V njihovi raziskavi so tudi ugotovili, da je nasilje med zmenkanjem v Sloveniji označeno kot tabu tema, kar vpliva na to, da mladi nasilja ne prijavijo in redko tudi poiščejo pomoč.
Glavna ciljna skupina bodo dekleta in fantje v osnovnih in srednjih šolah. Ciljna skupina so tudi ostali mladi in splošna javnost, ki jih bomo dosegle/i z aktivnostmi na spletu. Ključni cilj projekta je ozaveščanje deklet in fantov o nasilju, nesprejemljivosti nasilja nasploh, nasilju nad dekleti in ženskami, nasilju na zmenkanju, nasilju na spletu nad dekleti in ženskami in o oblikah pomoči.
V projektu z nami sodelujejo: Gledališko društvo Avis, Fixmedia-Zavod za razvoj filmske ustvarjalnosti Ljubljana, Dobre zgodbe d.o.o., Eneja Urnaut, Barbara Polajnar, LPP d.o.o., Zaslon, Media bus d.o.o.
Projekt sofinancira Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.
Od 22. novembra 2018 do 7. januarja 2019 je bila v Galeriji Kresija postavljena razstava »Ko je drugič udaril v vrata, sem čez luknjo prelepila plakat.«
Umetnice in umetniki Boris Beja, Mina Fina, Jaka Babnik, Valerie Wolf Gang, Hana Karim, Nina Koželj, Tadej Vaukman in Tanja Radež so ustvarili 10 umetniških pripovedi žensk, ki so se zaradi doživljanja nasilja umaknile v varno hišo Društva SOS telefon. Nastale so umetniške stvaritve z dodano pripovedno vrednostjo v najrazličnejših oblikah – od fotografij, slik, do filmov, oblikovalskih in uporabnih izdelkov. Predvsem pa so umetniške stvaritve postale predmet spoznavanja življenjskih usod posameznic, ki so bile dovolj pogumne, da so o njih spregovorile, jih zapisale in tako posredovale svojo izkušnjo mnogim, ki jim do novega začetka manjka spodbud in zagotovil, da obstajajo organizacije, ki jim lahko pomagajo. Ljudje, ki jih pri njihovi odločitvi podpirajo.
Umetnice in umetniki, ki so sodelovali na razstavi, so v sodelovanju z žrtvami nasilja ustvarili umetniška dela, ki bi morala spodbuditi diskusijo in širiti zavedanje o nesprejemljivosti nasilja. Ki seveda ni omejeno zgolj na nam znani kulturni in družbeni prostor, temveč ga lahko zaznamo povsod po svetu. Z razstavo »Ko je drugič udaril v vrata, sem čez luknjo prelepila plakat« smo žrtvam nasilja sporočali, da je izhod iz nasilnega odnosa možen. Je pa proces, ki je lahko za žrtev izjemno težak in travmatičen. Vsako obsojanje in spraševanje žrtvi dodatno otežuje že tako težko odločitev. Reproducira tudi predsodke in stereotipe, zato je naše zavedanje o zakoreninjenosti nasilja in o težavnosti razmer, v katerih so se znašle žrtve nasilja, izjemno pomembno.
V projektu smo sodelovali: Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, Mestna občina Ljubljana (Oddelek za kulturo in Oddelek za zdravje in socialno varstvo), kustos Božidar Zrinski iz Mednarodnega grafičnega likovnega centra, medijski partner je bil Prvi program Radia Slovenija, finančno podporo pa je zagotovilo Veleposlaništvo Združenih držav Amerike v Sloveniji. Sodelovali so tudi storytelling studio DOBRE ZGODBE, KOFEIN DIZAJN in O.K.VIR. Častni pokrovitelj razstave je bil župan Mestne občine Ljubljana Zoran Janković.
Od novembra 2018 do februarja 2019 je TAM-TAM Inštitut ulice preplavil z zmagovalcem 11. mednarodnega natečaja Plaktivat. V sodelovanju z Društvom SOS telefon je natečaj za oblikovanje mestnega plakata izvedel pod naslovom »Ni opravičila!«
Na natečaj je bilo prijavljenih rekordnih 336 del, sodelovalo je 191 oblikovalk in oblikovalcev, umetnic in umetnikov ter agencij, 61 iz Slovenije in 130 iz tujine. Med vsemi rešitvami je žirijo najbolj prepričalo delo z naslovom (Lj)ubil te bom agencije Formitas pod vodstvom kreativnega direktorja Blaža Ritmaniča. Plakat je na Slovenskem oglaševalskem festivalu dobil tudi srebrno plaketo.
Zmagovalno delo na 500 TAM-TAM plakatnih mestih po Sloveniji je doživelo izjemen odziv tudi na digitalnih platformah in v medijih. Predsednik ocenjevalne komisije Robert Bohinec je o zmagovalni rešitvi povedal: “Zmagovalni plakat bi moral nagovoriti tako žrtev nasilja kot tudi splošno javnost. Slednjo pripraviti predvsem do razmisleka in pogovora o občutljivi tematiki. Tovrstno nasilje se namreč ne dogaja OOH (out of home), ampak med štirimi stenami. Izbrana rešitev ga prezrcali iz okvira doma na mestni plakat in nedvomno pritegne pozornost mimoidočega. Še pomembneje pa je, ker žrtvi prenese pomembno sporočilo, da pretveza ljubezni nikoli ne obvaruje pred najhujšim.”
Izjava za javnost ob 8. marcu – Mednarodnemu dnevu žensk
Dovolj je deklarativnega izražanja proti nasilju nad ženskami! Skrajni čas je, da vsem žrtvam nasilja končno pokažemo, da nam je resnično mar in da ne bomo več dovolili, da pride do nepotrebnih in tragičnih femicidov.
Za to pa moramo stopiti skupaj vsi! Odločevalci in odločevalke, policisti in policistke, socialne delavke in delavci in nevladne organizacije, ki aktivno delajo z žrtvami. Slednje opažamo velik porast števila naših uporabnic in uporabnikov. Poslušamo njihove stiske in izkušnje, ko niso dobile_i dovolj jasne, hitre in učinkovite podpore na institucijah, na katere so se obrnile_i. Nujno morajo biti vsi, ki se v praksi soočajo z nasiljem nad ženskami, usposobljeni za soočanje s slednjim.
Več preberite v izjavi, ki jo je podpisalo 37 nevladnih in vladnih organizacij ter 16 vidnih posameznikov in posameznic.
Marec je mesec pomladi in novih začetkov. Mesec žensk. Prav zato pobuda Uresniči željo v marcu organizira vseslovensko dobrodelno akcijo #VrednaSi, ki namesto šopka rož ženskam v stiski omogoča lepši vstop v novo poglavje njihovega življenja.
Vabimo vas, da preberete pismo in se odločite donirati praktične stvari, ki jih potrebujemo v varnih hišah in materinskih domovih širom Slovenije.
Izjava Društva SOS telefon ob ponovnem intimnopartnerskem umoru v Sloveniji
Ne mine mesec, da ne bi ponovno prišlo do intimnopartnerskega umora – umora ženske s strani njenega (nekdanjega) partnerja. Bomo res še naprej samo nemočno opazovali nasilje nad ženskami, ali bo vsak prevzel svojo osebno odgovornost, kaj lahko stori, da skupaj naredimo vse, da jih preprečimo?
S 1. 1. 2021 smo v Društvu SOS telefon pričeli s 24 urno linijo za žrtve nasilja. Število klicev se je v zadnjih dveh mesecih podvojilo. Tudi sicer so se potrebe po storitvah v naših programih v zadnjem letu precej povečale. Razlog pripisujemo izolaciji in razmeram med štirimi zidovi, ki so se zaradi zdravstvene, socialne in ekonomske krize na področju nasilja nad ženskami in nad otroki poslabšale. Oboji, ki so največkrat žrtve nasilja v družini, sedaj še težje pokličejo na pomoč, počutijo se še bolj ujeti in njihove težave so še bolj kompleksne kot pred epidemijo.
Na nas se obračajo žrtve, ki doživljajo psihično, fizično, spolno in ekonomsko nasilje, žal pa nemalokrat opažamo, da se ob iskanju pomoči na institucijah srečajo z odzivom, v katerem je nasilje minimalizirano, poimenovano konflikt ali nesoglasja in na ta način ni vzeto dovolj resno – predvsem pa ne obravnavano kot nasilje.
Vse prevečkrat od žrtev slišimo Izjavo, ki jo slišijo na institucijah, da morajo komunicirati z nekdanjim (nasilnim) partnerjem, da se morajo one potruditi, da bo komunikacija stekla, ker on tega pač ne zmore, da se je potrebno dogovarjati glede nadaljevanja starševstva po razvezi… Pri tem ne upoštevajo, da govorimo o žrtvi dolgoletnega nasilja, ki je uporabila že vse strategije prilagajanja in preživetja, ki jih zmore in pozna, da bi v odnosu in kasneje ob odhodu (nemalokrat pobegu) iz nasilja, preživela.
Opažamo, da je tudi med strokovnimi delavci in delavkami še vedno zelo zakoreninjeno prepričanje, da sta za »konflikt potrebna dva« in da na institucijah posledično ne prepoznajo nasilja, saj ga vidijo le kot konflikt. Slednji predpostavlja enakomerno razporeditev moči med dvema stranema, pri nasilju pa je nekdo vedno v šibkejšem in podrejenem položaju, pa čeprav se to morda na prvi pogled ne vidi.
Najnevarnejše obdobje za žrtve je, ko se odločijo za odhod od povzročiteljev nasilja. Ko pogledamo primere iz preteklega in letošnjega leta, to samo potrjujejo. Žrtve so v največji nevarnosti, ko povzročitelja nasilja seznanijo ali pa le-ta sam ugotovi, da ga bodo zapustile. Prepogosto pa so grožnje povzročiteljev podcenjene. Institucije so dolžne razmišljati in ukrepati tako, da bodo kar v največji meri zaščitile žrtve. Le-te same včasih ne prepoznajo visoke rizičnosti odnosa, v katerem živijo. Zato morajo tisti, ki delujejo na področju nasilja v družini, te nevarnosti znati prepoznati in uporabiti vse možne mehanizme za zaščito žrtve. Pred tem pa morajo strokovne delavke in delavci znati prepoznati nasilje.
Pogosta realna slika ženske, ki doživlja nasilje s strani svojega partnerja, je, da ima njen partner pod popolnim nadzorom njeno življenje, žrtev se ga boji; racionalno se zaveda, da doživlja nasilje, z njenimi čustvi pa on še vedno z lahkoto manipulira. Žrtev tako nemalokrat ščiti povzročitelja, racionalizira njegova vedenja in poskuša narediti vse, da bi se na čim boljši možni način dogovorila o mirnem razhodu, glede stikov z otroki, delitve premoženja… Nedopustno je, da morajo žrtve nasilja na družinskem sodišču poslušati, kako morajo poskrbeti za izvajanje stikov, da se morajo z njim dogovarjati, da če ne bosta komunicirala kot starša, jima bodo odvzeli otroke, da je ona kot mama dolžna pripraviti otroke na stik (otroci pa jočejo in nočejo k očetu zaradi preživetega nasilja). V prvi vrsti je pogosto tako povzročitelj nasilja in njegove očetovske pravice, ženska, ki je ob njem doživljala nasilje, pa je popolnoma nevidna in nepomembna – in, kar je najhuje, videna kot problematična.
Ocenjujemo, da je pri prepoznavanju in odzivanju na nasilje nad ženskami v zadnjem letu – in že pred tem, prišlo do poslabšanja glede prepoznavanja nasilja s strani institucij ter posledično ustreznega odzivanja za čim večjo zaščito žrtev. Vse prepogosto o nasilju niti ne vprašajo, ali tega ne znajo ali se temu izogibajo. Če se žrtvam nasilja odpre prostor, da bi lahko povedale, kaj se jim dogaja, se bodo lažje odprle. Morajo pa se počutiti varne in podprte.
Odgovori na institucijah v smislu, nič se ne da, potrpite, situacija je za oba težka, otroci potrebujejo očeta, kaj pa boste brez njega, žrtvam odvzemajo moč, povečuje se nezaupanje v njihove občutke, daje se jim občutek, da so same »nore« in da se tako ali tako ne bodo nikoli rešile iz kroga nasilja. Postopki na sodiščih trajajo predolgo, žrtvam se vsakokrat znova odvzema prepotrebna moč za nadaljevanje življenja, ogromno je skrbi, da se povzročitelju nasilja ne bi naredila krivica, dvomov v žrtvino pripoved. Stiki z otroki, čeprav so nemalokrat samo sredstvo manipulacije za dostop do nekdanje partnerke, se postavljajo na prvo mesto, ne glede na to, kakšen oče je povzročitelj nasilja dejansko.
V zadnjem času so se opogumile žrtve spolnega nasilja in nadlegovanja in tudi one so deležne prelaganja krivde nanje, iskanja razlogov, kaj so naredile narobe, kakšne znake so dajale, da si je povzročitelj dovolil spolno nadlegovati žrtev. Mnogi ne morejo verjeti, da je spolno nasilje in spolno nadlegovanje tako zelo prisotno, lažje je verjeti, da si je žrtev zgodbo izmislila, kot da bi se poglobili v to, da živimo v družbi, ki spolno in druge oblike nasilja nad ženskami med drugim generira s sovražnim govorom proti ženskam in obsojanjem žrtev za preživeto nasilje.
Dovolj je nasilja nad ženskami!
Ženske v partnerskih odnosih ne umirajo zaradi nesoglasij v partnerskem odnosu.
Umirajo zaradi nasilja s strani (nekdanjih) partnerjev, ki se stopnjuje.
Lahko tudi do umora. S pravočasnim ukrepanjem ga lahko preprečimo!
Za Društvo SOS telefon
Maja Plaz, predsednica
Izjava-Društva-SOS-telefon-ob-ponovnem-intimnopartnerskem-umoru-v-Sloveniji
Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja na pravice žensk opozarja vsak dan,
še posebej pa v mesecu marcu, mesecu žensk, zato vas lepo vabimo na
POGOVOR
”ZAČELO SE JE Z ZAUPANJEM”
v sredo, 31. marca 2021, ob 16. uri.
Vprašanja povezana z nasiljem nad ženskami in položajem žensk v družbi nasploh bomo osvetlili s predstavitvijo treh kratkih filmov z naslovom »Začelo se je z zaupanjem«, ki na osnovi resničnih zgodb na igrano dokumentaren način predstavljajo posilstvo, nasilje v družini in intimnopartnerski umor in so bili mednarodno, premierno predvajani decembra 2020. Z ustvarjalkami in ustvarjalci filmov se bomo pogovarjali o ozadju nastanka filmov in njihovemu pomenu za ozaveščanje o problematiki nasilja nad ženskami, vsebino in pomen filmov pa bodo v širši kontekst postavile strokovnjakinje, ki se dnevno srečujejo z ženskami, ki so preživele nasilje.
Spregovorili bodo:
Martin Draksler, režiser
Zala Opara, producentka, Zavod Vertigo
Tamara Avguštin, igralka
Doroteja Nadrah, igralka
Dubravka Hrovatič, Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja
Maja Plaz, Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja
Ana Jereb, Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja
Pogovor bo moderirala dr. Jasna Podreka, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani
K razpravi toplo vabljene_i tudi udeleženke in udeleženci pogovora.
Prijave zbiramo do ponedeljka, 29. marca 2021.
Povezavo na dogodek vam posredujemo dan pred dogodkom.
Pridružite se tudi vseslovenski dobrodelni akciji #VrednaSi, ki namesto šopka rož, ženskam v stiski omogoča lažji vstop v novo poglavje njihovega življenja. Akcija se bo zaključila na dan dogodka, na katerem bodo predstavljeni tudi učinki dobrodelne akcije #VrednaSi.
Ljubljana, 19. 3. 2021
Akcija Znamenja
Namen akcije je bil ozaveščanje o nasilju v družini in predvsem ozaveščanje, da se nasilje samo od sebe ne ustavi. Temeljni cilj je bil poziv, da ko ga opazimo ali doživljamo sami, pokličimo policijo oziroma nevladne organizacije, ki lahko pomagajo na poti iz nasilja. Nasilje je v času epidemije namreč še bolj skrito, saj so socialne mreže za žrtve nasilja še težje dostopne.
Zavedamo se, da nasilje nad otroki povzročajo bližnje osebe obeh spolov, otroci so najranljivejša skupina, ki se pred nasiljem ne zmore sama zaščititi. Ko govorimo o nasilju v družini, so najpogostejše žrtve ženske in otroci, povzročitelji pa moški člani družine, statistike kažejo, da v več kot 90%. Otroci so žrtve tudi, če niso neposredno fizično napadeni, temveč tudi, ko gledajo nasilje nad svojo mamo.
Nasilje v družini je v veliki večini, tako po podatkih v Sloveniji kot v tujini, nasilje nad žensko. V veliki večini teh primerov gre za nasilje partnerja nad partnerko, včasih se konča tudi s smrtjo. In v vseh primerih, kjer so prisotni tudi otroci, je to nasilje tudi nasilje nad otrokom. Otroci nasilje v družini zaznavajo, čutijo, slišijo, vidijo. In zaradi tega trpijo. Psihične stiske so velike. Posledice so neprimerljive. Odraščanje v družini, kjer je prisotno nasilje, onemogoča otrokov stabilni razvoj v varnem okolju.
Obžalujemo, da je bilo sporočilo akcije Znamenja lahko razumljeno kot stigmatizacija vseh očetov, to nikakor ni bil naš namen. Opozarjanje na nasilje in njegovo preprečevanje je naša skupna odgovornost in namen akcije je bil izključno opozoriti, da poti iz nasilja obstajajo ter da so med nami tihe žrtve nasilja, katerih znamenja običajno sploh niso vidna. S pridružitvijo k akciji Ženske svetovalnice smo torej želeli, da je v središču žrtev in pomoč njej.
Jumbo plakate smo v delu, ki imenuje osebo, ki povzroča nasilje, spremenili v “znamenje nasilja”.
Na družbenih omrežjih se je pojavilo precej žaljivih odzivov, ki vključujejo tudi grožnje, namenjenih nevladnim organizacijam. Skrbi nas, da se takšna retorika lahko uporablja tudi v zasebnih odnosih, v krogu svojih bližnjih.
Želeli bi si, da se fokus v javnosti obdrži na žrtvah in pomoči njim, da dobijo hitro, učinkovito in kakovostno pomoč, kar smo želeli doseči tudi s pridružitvijo tej akciji.
SOS telefon Društva SOS telefon je dostopen vsak dan 24/7 na številki
080 11 55.
Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja
[ — prvotna objava —]
V zadnjem času slovenski prostor pretresajo številni femicidi, ki znatno presegajo statistike preteklih let. Samo v zadnjih 15-ih mesecih je bilo umorjenih kar 15 žensk. Poleg zgodb, ki zaradi posebne teže posega v telo in življenje žrtev pridejo na naslovnice, pa je zaskrbljujoče splošno in vse pozornosti ter skrbi vredno povečanje nasilja, torej tudi tisto brez smrtnega izida, poudarjajo nevladne humanitarne organizacije v javnem interesu na področju preprečevanja, ustavljanja in okrevanja od nasilja, ki znova združujejo moči v akciji ZNAMENJA, z namenom osveščanja o nasilju in informiranja o brezplačnih oblikah pomoči žrtvam nasilja in, enako pomembno, tudi dela s povzročitelji ter povzročiteljicami nasilja.
Bistveno sporočilo akcije je, da vsako nasilje žrtvam pusti znamenja, ki ostajajo tudi, ko se telesne rane zacelijo. Nasilje pa nima hudih posledic le za žrtev nasilja, temveč prizadene tudi otroke odraslih žrtev, ki so nema in nemočna priča nasilju in so nemalokrat tudi sami posredne ali celo neposredne žrtve, kar je še posebej skrb vzbujajoče in zahteva ukrepanje vsake osebe, ki je nasilje doživela ali zaznala. Poleg tega nasilje običajno prizadene tudi širši družinski in prijateljski krog žrtve ter ne nazadnje pretrese in zaznamuje celotno skupnost. Očem nevidna znamenja žrtve, priče nasilja in skupnost bremenijo neprimerno bolj in dolgotrajneje, kot bi se lahko zdelo na prvi pogled, menijo v akciji sodelujoče nevladne organizacije. Pomenijo namreč dodatno obremenitev služb na področju zdravstva, dela javnih institucij in organov ter nevladnih organizacij, ki žrtvam zagotavljajo pomoč, in ki so že sicer kadrovsko podhranjene.
Sodelujoče nevladne organizacije tako s skupno akcijo ZNAMENJA pozivajo vse osebe, ki so doživele ali še doživljajo nasilje, njihove bližnje ter druge osebe, ki so zaznale nasilje v svojem okolju, da nasilje prijavijo, bodisi s podajo ovadbe na policijo, bodisi da z nasiljem seznanijo organizacije za pomoč, ter na takšen način po svojih močeh prispevajo k zmanjšanju nasilja v družbi ter opogumljanju žrtev, da izstopijo iz kroga nasilja in prejmejo kontinuirano pomoč pri okrevanju od izkušnje nasilja.
Zavedati se je potrebno, da molk ščiti povzročitelje in povzročiteljice nasilja, medtem ko žrtvam nasilja in skupnosti zgolj škodi. Molk pomeni, da je nasilje sprejemljivo in lahko ostane nekaznovano, torej brez kazenskih ali družbenih posledic za povzročitelja oz. povzročiteljico nasilja, žrtev pa je pri tem spregledana, nepomembna in prepuščena sama sebi v realnem in skrb vzbujajočem visokem tveganju, da jo nasilje zaznamuje vedno znova in vedno močneje tudi v prihodnje. Rdeča nit akcije ZNAMENJA je, da je molk potrebno prekiniti, šele potem se lahko prične okrevanje za žrtve in priče nasilja ter celotno skupnost v zavedanju, da je vsaka vrsta in oblika nasilja v sodobni družbi nesprejemljiva in da lahko nasilje preprečimo ali vsaj zmanjšamo vnaprej, v dobro prihodnjih generacij.
Organizacije z akcijo hkrati opozarjajo, da je lahko žrtev nasilja kdorkoli, ne glede na spol, starost in druge osebne okoliščine. Enako velja za osebe, ki nasilje povzročajo. Ni več tabu, da so tudi moški žrtve nasilja, niti, da nasilje povzročajo tudi ženske. Četudi je ta delež statistično relativno majhen, ga nikakor ne smemo spregledati ali zanemariti. Statistika namreč ne vključuje primerov, ki niso bili prijavljeni oziroma so, zaradi molka, ostali nezabeleženi.
Na nastanek materinega znamenja nimamo vpliva, nasilje in znamenja, ki jih nasilje pušča, pa lahko preprečimo in pomagamo pri njihovem celjenju, še zaključujejo sodelujoče nevladne organizacije. Nevarnost že dolgo ni bila večja, zato morajo biti vse večja tudi naša skupna družbena prizadevanja za nenasilje, pa dodajajo na agenciji PRISTOP, ki je kreativno zasnovala akcijo ZNAMENJA.
Akcija ZNAMENJA vključuje:
V kolikor ste žrtev psihičnega, fizičnega, spolnega, ekonomskega in drugih oblik nasilja ter zanemarjanja, še posebej v družini in intimno-partnerskih odnosih, tako trajajočih kot prekinjenih, ali ste priča nasilju, le-to prijavite policiji na 113 ali 080 12 00 (anonimni telefon policije), ali prejmite brezplačno pomoč in informacije:
DRUŠTVO ŽENSKA SVETOVALNICA, http://www.drustvo-zenska-svetovalnica.si/, telefon 031 233 211 (24/7), e-pošta zenska@svetovalnica.org
DRUŠTVO ZA NENASILNO KOMUNIKACIJO, https://www.drustvo-dnk.si/, telefon 031 770 120, e-pošta info@drustvo-dnk.si
DRUŠTVO SOS TELEFON, https://drustvo-sos.si/, telefon 080 11 55 (24/7), e-pošta drustvo-sos@drustvo-sos.si
Pomagamo, poslušamo, ne obsojamo.
Slovar za prepoznavanje nasilja:
Projekt sofinancira Evropska unija iz sredstev Evropskega socialnega sklada. Projekt se izvaja v okviru OP EKP 2014–2020, 9. prednostne osi: »Socialna vključenost in zmanjševanje tveganja revščine«, 9.1 prednostne naložbe: »Aktivno vključevanje, vključno s spodbujanjem enakih možnosti in dejavnega sodelovanja ter izboljšanje zaposljivosti«, 9.1.3 specifičnega cilja: »Preprečevanje zdrsa v revščino oziroma socialno izključenost in zmanjševanje neenakosti v zdravju«.
Študentke tutorke in študenti tutorji Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru (FERI) med študijskimi počitnicami ne počivajo. Kot prostovoljke in prostovoljci bodo namreč prenovili spletno stran Društva SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja.
Pomemben del poslanstva Društva SOS telefon je tudi osveščanje javnosti o ničelni toleranci do nasilja ter nudenje kakovostnih informacij vsem, ki želijo izstopiti iz nasilja, k čemur pa lahko pomembno prispeva tudi dobro oblikovana spletna stran.
»Izdelava spletne strani je za našo organizacijo prevelik finančni zalogaj, zato smo se s predlogom o sodelovanju obrnili na FERI. Prepričani smo namreč, da je fakulteta tako zakladnica znanja, kot tudi neizmerne energije mladih,« je povedala Dubravka Hrovatič, vodja programov v Društvu SOS.
»Prepričani smo, da povezovanje bogati vse nas – ob koncu sodelovanja bomo mi imeli novo, uporabnikom bolj prijazno spletno stran, študentje pa bodo bogatejši za izkušnjo prostovoljskega dela in vpogleda v tematiko, s katero se ukvarjamo v društvu. Sodelovanje s tutorji in tutorkami FERI nam izredno veliko pomeni tudi zaradi krepitve socialnega kapitala vseh udeleženih in širjenja naših vrednot o pravici vsakega posameznika, da živi brez nasilja v njemu pomembnih odnosih,« se sodelovanja veseli Hrovatičeva.
Ekipo tutork in tutorjev FERI sestavljajo študentke in študenti višjih letnikov, katerih primarno poslanstvo je, da študentkam in študentom novincem oz. mlajšim kolegicam in kolegom skozi usmerjanje, motiviranje in pomoč skušajo olajšati študij. Tutorski sistem spodbuja tudi medgeneracijsko sodelovanje študentk in študentov, prav tako pa skrbi za sprotno in aktivno reševanje študijske problematike. Tutorke študentke in tutorji študenti skozi opravljanje primarnega poslanstva tutorstva skrbijo za svoj osebnostni ter strokovni razvoj v času študija. Ena izmed takšnih aktivnosti, ki študentkam in študentom omogočajo dodatni strokovni razvoj, je tudi to sodelovanje z Društvom SOS telefon.
Kot je povedala Nina Planinšek, vodja razvoja spletne strani s strani tutorjev in tutork FERI, bo nova spletna stran omogočila Društvu SOS telefon lažje in bolj ažurno posodabljanje vsebine, obiskovalcem pa lažji pregled vsebin. »Prošnjo za pomoč smo z veseljem sprejeli, saj se zavedamo, da gre za dober namen. Veseli smo, da smo del te zgodbe in da lahko preko sodelovanja poglobimo svoje znanje in pridobimo nove izkušnje,« je še dodala študentka.
Nova spletna stran je načrtovana po modernih praksah za tovrstne portale. Omogočala bo anonimen klepet med uporabnicami oz. uporabniki in društvom, s čimer bo žrtvam nasilja zagotovljen dostop do pomoči v okolju brez kakršnih koli tveganj. »Prositi za pomoč je velik in zahteven korak, mi pa si ga želimo čim bolj poenostaviti, zato bomo uvedli možnost klepeta. Posodobili bomo tudi politiko varnosti in zasebnosti. Ob vsem naštetem ne bomo pozabili na prijetno uporabniško izkušnjo, da bo iskanje informacij intuitivno in hitro,« je pojasnil vodja tutorjev študentov FERI, Marko Gluhak.
Evropski dan za zaščito otrok pred spolnim izkoriščanjem in spolno zlorabo – 18.11.2021
Pismo mame, ki ji je otrok zaupal, da doživlja spolno zlorabo.
Letos smo se odločili, da kot izjavo za javnost Društva SOS telefon ob 18. novembru, Evropskem dnevu za zaščito otrok pred spolnim izkoriščanjem in spolno zlorabo, objavimo pismo mame, ki je vključena v naše programe in se je odločila podeliti svojo izkušnjo.
»Ko mi je otrok povedal za spolno zlorabo, sem bila popolnoma pretresena in iz sebe. Ko so me videli bližnji, so mislili, da je otrok umrl. Ko se je to zgodilo, sem verjela, da bo sistem otroka zaščitil, raziskoval zadeve. Verjela sem, da je v naši družbi kaj takega nedopustno. Da naredijo vse, da preprečijo, da bi se lahko otroku to ponovno dogajalo. Žal pa me lahkotnost, s katero zadeve zaključijo, še preden se sploh začnejo raziskovati, vedno znova preseneča. Ves čas sem si očitala, da sama nisem naredila dovolj, da bi situacijo vzeli resno. Da nisem dovolj dobro razložila vsega, kar je otrok povedal, da nisem poiskala dovolj pomoči za otroka, da se nisem dovolj postavila za otroka. Čeprav vem, da sem ves čas delovala na maksimumu svojih sposobnosti, da bi naredila vse, kar sem zmogla in znala, mi je preprosto nepredstavljivo, da sem bila deležna obtožb, da sem slaba mama in da škodujem otroku. Ali bi bilo boljše, če bi zamahnila z roko? Ali bi bila torej dobra mama, če bi to ignorirala?
Žal se pogosto znajdem v dilemi, ko se sprašujem, ali otroku delam več škode, če povem za zlorabe, ki mi jih je otrok zaupal, pristojnim institucijam, kot če jih ne. Kako je to možno, da me je kot mamo strah povedati resnico? V tej situaciji se počutim popolnoma nemočna.
Sprašujem se tudi, zakaj me silijo z bivšim partnerjem na terapijo. Zakaj moram hoditi na srečanja s človekom, od katerega smo pred nasiljem dobesedno pobegnili, da sem od doma vzela le osnovne stvari. »V imenu koristi otroka« je tukaj najbolj sprevržena fraza, ker otrokom delajo s tem ogromno škodo. Sama sem po takih srečanjih spet popolnoma uničena, on v tem uživa, terapevti pa verjamejo njemu, ki je patološki lažnivec in spreten manipulator – to sem velikokrat izkusila na lastni koži.
Veliko pomoči in moči mi daje pogovor s toplo in sočutno osebo v nevladni organizaciji. Žal moji otroci in sama nismo ne prvi ne zadnji, ki moramo to doživljati. In je potrebno tole preživeti. In pa živeti. Ko je najtežje, obujem teniske in grem v naravo, ker narava in gibanje nam dajeta energijo. Z otroki se sami ali s prijatelji odpravimo na bližnji hrib in uživamo v barvah jeseni. V opazovanju veverice, ki shranjuje želode za zimo. Poslušamo šumenje dreves v vetru. Ali pa se odpravimo na izlet na morje, si privoščimo sladoled in opazujemo sončni zahod. Spečemo palačinke za zajtrk. Z domačo marmelado. Večkrat pa tudi z veliko Nutelle in zraven naredimo še kakav. Pa mi bodo rekli, da sem slaba mama.😊
Na pobudo Slovenije je Svet Evrope leta 2015 razglasil 18. november za Evropski dan za zaščito otrok pred spolnim izkoriščanjem in spolno zlorabo. Spolna zloraba otrok je ena od najhujših oblik nasilja nad otroki in eden od najbolj grobih posegov v osebno integriteto, ki na preživelih pušča dolgotrajne posledice. Pandemija, ki smo ji priča, je nasilje nad otroki samo še bolj prikrila. O spolni zlorabi otrok je potrebno ozaveščati, saj otroci, ki doživljajo spolno nasilje, potrebujejo učinkovito, hitro in strokovno zaščito, storilci pa jasno sporočilo, da bodo odkriti in ustrezno kaznovani.
Nedavno Unicefovo poročilo vsebuje podatek, da je spolna zloraba in spolno izkoriščanje otrok prisotno v vseh državah sveta in da je eden od osmih otrok na svetu spolno zlorabljen tekom svojega življenja. Za Evropo velja ocena, da je eden od petih otrok žrtev ene od oblik spolnega nasilja in da med 70 in 85 odstotki žrtev storilca pozna. Ena tretjina zlorabljenih otrok nikoli ne pove o svoji zlorabi. Razlogi so sram, občutki krivde, strah, da jim ne bodo verjeli, ker nimajo zaupne osebe ali ker morda zlorabe ne prepoznajo. (1) Glede na evropske statistike lahko izračunamo, da je v Sloveniji trenutno več kot 70.000 otrok z izkušnjo spolne zlorabe. (2) V zadnjih 9 letih je policija obravnavala 2465 prijav spolnega nasilja nad otrokom (4), kar predstavlja v povprečju 274 prijav na leto. Velika večina prijav je nato v sodnih postopkih ovrženih. (5) To so podatki, ki sem jih našla…
Sprašujem se: kje so vsi otroci, ki preživljajo spolno zlorabo? Zakaj jih sistem ne prepozna? Zakaj lahko tudi po prijavi v večini primerov storilci še naprej počno, kar jih je volja, sistem (sodnega izvedeništva) pa žrtve še dodatno stigmatizira, namesto, da bi jih zaščitil?
Kot mama otroka, ki je povedal in tudi pokazal spolno s strani bivšega partnerja, od katerega sem skupaj z otrokoma pobegnila zaradi nasilja, sem ta sistem žal spoznala. V situaciji, ki je bila že sama po sebi težka, je bil sam sodni postopek res mučen in naporen. Dokler nisem prišla v stik nevladno organizacijo, ki mi nudi pomoč, tudi nisem vedela, da je to, kar se dogaja otrokoma in meni, sekundarna viktimizacija.
Kmalu po tem, ko sem se z otrokoma umaknila na varno od bivšega partnerja, je namreč otrok povedal in pokazal dejanja, povezana s spolno zlorabo. Kar je povedal in pokazal, je izrazil tako intenzivno, da sem bila popolnoma pretresena, čeprav sem se ob otroku potrudila ostati mirna in mu biti v oporo. Otroka je bilo potem, ko je povedal za spolno zlorabo, zelo strah, bal se je, kaj se mu bo zgodilo, da se bo kaj zgodilo meni… Šla sem na policijo, kjer so takoj sprožili postopek.
V samem sodnem postopku je postalo jasno, da je stališče sodnih izvedencev že od začetka takšno, da se otroku spolna zloraba ni zgodila. Eden izmed razlogov je po mojem videnju ta, da je v proces vpleten bivši partner in je bila prijava podana po razpadu zveze. Si lahko predstavljate, da še naprej živite s partnerjem, medtem ko ste ga prijavili za kaznivo dejanje, za katerega je zagrožena zaporna kazen? Njihovi argumenti kažejo na popolno nerazumevanje dinamike zlorabe in nasilja. Storilci pogosto poskušajo tudi razdreti vez med mamo in otrokom, kar se je dogajalo v moji situaciji.
Prav tako so otroci kot tudi bivša partnerka pogosto žrtve več vrst nasilja (psihičnega, fizičnega, ekonomskega,…). Večina storilcev ni pedofilov, ampak gre za potrebo po nadzoru, prevladi in moči, kar je še en vidik, ki ga tako sodni izvedenci kot sodišče ne prepoznajo. Sama vem, da so bila znamenja, ki kažejo na spolno zlorabo pri otroku prisotna še preden smo se umaknili na varno. Ker tega ne morem dokazati oziroma dokazi za njih niso dovolj dobri, se sklepa, kot da se nič ni zgodilo.
Zakaj se v sodnem postopku nihče ne vpraša, kajpa za otroka pomeni, če je vse res, kar sem povedala, da je otrok povedal in pokazal? Zakaj se samo predpostavlja, da bi si kot mama to lahko izmislila? Verjetno si težko predstavljate nemoč, ko veš, da je vse, kar si povedal resnično. Medtem pa se v vse dvomi in predpostavlja, da bi si lahko izmislil. Kar si povedal, se minimalizira, pomembne informacije se izpustijo oziroma se dejstva (namenoma?) spreminja.
Spolne zlorabe tudi v celotnem času pri otroku niso raziskovali. Kriminalisti manjših otrok ne sprašujejo. Sodni izvedenci z otrokom niso vzpostavili dialoga, na CSD tega ne raziskujejo. Pa vendar vsi z veliko sigurnostjo trdijo, da če npr. kriminalisti niso tega dokazali, se to ni zgodilo. Vse institucije silijo otroke v stik z očetom, čeprav se ne ukvarjajo, ali se je zloraba zgodila. Prevladuje stališče, da četudi ima otrok težave po stiku z očetom, četudi ga oče zlorablja, da je to manjša škoda za otroka, kot če stika z očetom ne bi bilo. Kje je tukaj pravica otroka?
Žal ne samo sodni izvedenci, ampak tudi zaposleni na CSD, zdravstveno osebje, … ne razumejo dinamike nasilja, odgovornost pa prelagajo en na drugega. Pri vsem postopku pa sem imela izredno pozitivne izkušnje s kriminalisti. Njihov odnos je bil profesionalen in izredno sočuten, čeprav so povedali, da so v takšnih situacijah tudi sami nemočni, saj je dejanja za nazaj pri majhnih otrocih praktično nemogoče dokazat. Storilci so odrasle osebe, običajno so izredno manipulativni in vedo kaj počnejo, medtem ko otroci pogosto ne razumejo, da kar se jim dogaja, ni primerno. Otroci so v takšnih situacijah nemočni, storilci pa v njih zbujajo strah in občutke krivde.
Medtem ko kriminalisti povedo, da je to težko dokazat, pa je odnos sodnih izvedencev drugačen. Če sodni izvedenci nimajo orodij, s katerimi bi znali prepoznati in dokazati spolno zlorabo, zakaj tega ne povedo? Kaj bi bil za njih dovolj močen dokaz?
Poleg mučnega sodnega postopka, me je sodna izvedenka na sodišču napotila na obvezno družinsko terapijo z bivšim partnerjem k njeni kolegici. Ta je bila izredno pristranska, njeno delovanje pa je bilo popolnoma strokovno sporno. V okviru prvega srečanja mi je terapevtka povedala, »da se spolna zloraba otroku ni zgodila in da so to (sodni izvedenci) takšni strokovnjaki, da otroka pogledajo in vedo, ali se je zgodila, ali ne«. Medtem pa strokovna dejstva trdijo drugače. Povedala je, da bom morala hoditi k njej na terapijo, dokler bom verjela, da se je otroku zgodila spolna zloraba, da do takrat ne morem biti dobra mama. Sama sem dojela to kot pranje možganov. Pred otroci se je želela pogovarjati o spolni zlorabi, starejšemu otroku je rekla, da ima slaba starša. Hkrati oče obiskuje pri njej skupino za odtujevanje otrok, ki je še eno izmed orodij staršev, ki zlorabljajo otroke, da nato prevalijo krivdo za to, da otroci ne želijo stika z njimi, na drugega starša. S prekinitvijo takšne terapije, na katero nas je napotila sodna izvedenka, kot starš izpadeš na sodišču kot problematičen.
Žal se je v celotni situaciji zgodilo tudi to, da sta za posamezna (sicer mnogo manjša, vendar kljub temu problematična) dejanja spolne nedotakljivosti/zlorabe povedala oba otroka tudi kasneje. Zaradi delovanja sistema sem bila v veliki dilemi in strahu dejstva prijavit policiji, CSD, pediatrinji… Čeprav si jih kot starš dolžan prijaviti. Vendar se sprašuješ, če ne boš s tem naredil otrokom še več škode. Ker poznaš postopek, veš, da bodo stigmatizirani otroci, da se bo dvomilo v resničnost tvojih izjav, da bo oče otrok to obrnil proti tebi, da otroci pred storilcem ne bodo zaščiteni…
Veliko upanja je položenega v Hišo za otroke. Vendar se hitro lahko zgodi, da bo situacija popolnoma enaka, če bo hišo vodila ista majhna in zaprta skupina sodnih izvedencev, ki sedaj odloča o vsem. Menim, da bi morali v hišo napotiti otroke takoj po tem, isti dan, ko prvič povedo za spolno zlorabo. Če sklepam iz lastnih izkušenj, bi otrok takrat potreboval največ podpore s strani več strokovnjakov z različnih področij. Prav tako tudi sam kot starš potrebuješ v takšni situaciji podporo, saj na kaj takega ne moreš biti pripravljen. Če bodo o tem odločala sodišča z nekaj mesečnim rokom, je takšen korak samo sprenevedanje, da so nekaj naredili, medtem ko vse ostaja enako.
Pri preučevanju suma na spolno zlorabo otrok gre za potencialno kaznivo dejanje, za katerega je zagrožena zaporna kazen. V Sloveniji imamo strokovnjake s področja psihologije, ki se želijo otrokom približat tudi tako, da pridejo k njim na dom, z njimi vzpostavit zaupanje, navezat pogovor. Menim, da bi bilo za otroke izjemnega pomena, da bi se ekipe sestavljene s strokovnjakov iz različnih področij z različnimi znanji, pristopi in načini dela vključilo v postopke. Smiselno bi bilo tudi, da bi se problematiko spolne zlorabe otrok na ustreznem nivoju seznanili tudi vsi, ki smo v stiku z otroki – delavci na CSD, pediatri, pedagogi, učitelji, vzgojitelji in seveda starši. Sicer ostaja 70.000 le številka.
Podpis: Samo mama
Podatke sem črpala iz naslednjih virov:
Ob Mednarodnem dnevu boja proti nasilju nad ženskami vas vabimo na Pogovor z mednarodno udeležbo o pomembnosti informacije, ki jo dobijo žrtve nasilja: „Halo, potrebujem pomoč, doživljam nasilje.“ Dogodek bo potekal na spletni platformi Zoom, v torek, 7. decembra 2021, od 9.30 do 12. ure.
»Rekli so mi, naj še malo potrpim, zaradi otrok.«
»Sodnica mi je rekla, naj pozabim na nasilje in se poskušam z bivšim partnerjem pogovarjati, kot da nasilja nikoli ni bilo.«
»Rekli so mi, naj grem skupaj z njim na zdravljenje in da bo potem po dvajsetih letih morda le prenehal z nasiljem.«
»Prisluhnili so mi in me podprli pri iskanju rešitev. Zdaj sem na varnem.«
To je nekaj sporočil, ki so jih prejele ženske ob iskanju pomoči za izhod iz nasilja v letu 2021. Sporočila, ki jih damo žrtvi nasilja, imajo veliko težo. Včasih odločajo o življenju ali smrti.
Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja je v letu 2021 vzpostavilo 24-urno telefonsko linijo, specializirano za pomoč ženskam in otrokom, ki doživljajo nasilje, z dodatno ponudbo svetovanja v tujih jezikih in možnostjo pogovora s pravnico in kriminalistko. Od 1. 1. 2021 Slovenija tako izpolnjuje še eno od zahtev Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (Istanbulska konvencija).
S pogovorom o pomenu prve informacije, ki jo žrtve dobijo, ko pokličejo na pomoč, želimo poudariti, kako pomembno je razumeti, da je vsak klic na pomoč lahko tisti odločilni, tisti, ki bo žrtev nasilja morda spodbudil k nadaljnjemu iskanju pomoči in dokončnemu izhodu iz nasilja.
Strokovnjakinje in strokovnjaki, ki se neposredno ali posredno srečujejo z ženskami, ki doživljajo nasilje, bodo razmišljali o dejanskem stanju in potrebah na področju nasilja nad ženskami:
Pogovor bo povezovala Jelena Aščić, voditeljica in novinarka, RTVSLO.
Prispevki organizacij iz Finske, Nemčije in Avstrije bodo v angleškem jeziku, brez prevoda.
Prijave zbiramo do petka, 3. decembra 2021, na tej povezavi.
Povezavo na dogodek vam posredujemo v ponedeljek, 6. decembra 2021.
#todo all this pls
»Želim si, da bi globalno stopili skupaj in se zavedali moči spolne zlorabe otrok. Moči, ki jo storilec zlorabi proti žrtvi in moči žrtve, da dejanja preživi in o njih spregovori. Izredno mučno je bilo zame ponavljajoče pričanje o tem, kaj se mi je dogajalo. Počutila sem se izrabljeno in izigrano s strani tistih, ki so vodili postopke. Niso se zavedali, da dejanje spolne zlorabe ni enako “prometni nesreči in okrevanju po njej.” Spolna zloraba so dejanja, ki zaznamujejo človeško bitje od znotraj navzven. Zaznamujejo tako, da živi v nas celo življenje.
Rane, ki jih pusti spolna zloraba, se ne zacelijo. Zgodba spolne zlorabe gre z nami v grob. Z izkušnjo se lahko – z ogromno truda, predelovanja, ukvarjanja s seboj, s svojimi občutji in doživljanji – naučimo živeti. Vendar nikoli več ne bomo takšni, kot smo bili, preden smo postali žrtev spolne zlorabe. Žalostno je, da izredno malo zgodb o spolni zlorabi pride tako daleč, kot je prišla moja. Preveč se vse vrti okoli dokazovanja in pričevanja. Spolna zloraba pa je vsebina, h kateri bi morali pristopati drugače. Ker pri tovrstnih dejanjih ni prav veliko prič. Spolna zloraba se ne dogaja na očeh opazovalk in opazovalcev. Žrtve so izredno poškodovane, šibke, polne gnusa, bede, negotovosti, dvomov, občutkov krivde, strahu, kar vpliva na same vsebine in izražanje osebe, ki je bila žrtev katere koli zlorabe. Oseba z izkušnjo spolne zlorabe najprej rabi celjenje, varno bazo, prostor in predvsem ČAS. Čas, da da prostor sebi in se zaceli do te mere, da lahko o tej vsebini sploh spregovori.
Morda bo slišati brutalno, a je tako zelo resnično: ČE SI PREŽIVEL/A SPOLNO ZLORABO, IMAŠ MOČ. VERJAMEM VATE, DA IMAŠ TOLIKO MOČI, DA LAHKO SPOLNO ZLORABO TUDI PRIJAVIŠ. S tem te malo izzivam, vendar, če molčiš, ti je težko, bolečina je močna. Tako kot je moja in bolečina vseh tistih, ki si ne upajo spregovoriti….
Vendar, PREŽIVEL/A SI KATASTROFALNA DEJANJA, torej zmoreš povedati resnico, ki bo pomagala TEBI in zagotovo TUDI ČLOVEŠTVU. Na tak način rušimo tabuje, ki so več kot le škodljivi. Tabuje, ki povečujejo rane, te pa povzročajo nove žrtve. Ogromno je še vsebine, o kateri bi lahko razpredala. Tukaj je samo bistvo sporočila, ki je prišlo IZ SRCA. V upanju po močni spremembi in podpori.«
Delite :
